Kakšen je hiperaktiven otrok?
• je premalo vztrajen pri dejavnostih, ki zahtevajo zbranost;
• njegova pozornost je kratkotrajna;
• hitro menjuje aktivnosti in jih pogosto ne dokonča;
• slabo je organiziran;
• gibalno je pretirano aktiven;
• odziva se hitro in nepremišljeno, zato se pogosto znajde v težavah in konfliktih;
• slabo obvladuje čustva (jeza, občutljivost);
• njegovo vedenje je za okolico moteče, čeprav ne gre za namerno kljubovalnost ali agresivnost;
• zaradi neprevidnosti je nagnjen k nezgodam;
• v odnosu do ljudi je manj kontroliran;
• med vrstniki je lahko nepriljubljen in osamljen, posledično se lahko razvijejo nizko samospoštovanje in prave vedenjske motnje;
• lahko je gibalno manj spreten ali ima govorne težave;
• bolj umirjen je v kontaktu z eno samo osebo kot v skupini;
• ima dobre in slabe dneve.
Kam po pomoč?
Vsak živahnejši otrok še ni hiperaktiven. Res pa je tudi, da je mnogo nemirnih otrok, ki niso bili nikoli ustrezno pregledani in razumljeni, ker so jih starši pojmovali le kot »bolj živahne«, »poredne“. Otrokovo vedenje je potrebno najprej pravilno oceniti – ali gre za motnjo v pravem pomenu besede ali ne.
Z oceno teh motenj se ukvarjajo strokovnjaki v svetovalnih centrih, centrih za duševno zdravje v zdravstvenih domovih, v šolski svetovalni službi. Smiselno se je obrniti na otrokovega zdravnika, ki bo opravil osnovne medicinske preiskave in po potrebi poslal otroka k specialistu – nevrologu, kliničnemu psihologu, otroškemu psihiatru ali specialnemu pedagogu. Otroka običajno pregleda več omenjenih strokovnjakov, ki skupaj oblikujejo mnenje. Pri tem upoštevajo tudi opažanje otrokovega učitelja/vzgojitelja.
Če je potrjeno, da je otrok prekomerno nemiren, je potrebna natančna razlaga otrokove motnje staršem, ustrezno vzgojno ravnanje staršev, prilagoditve v vrtcu ali šoli, dogovor glede sodelovanja staršev in šole, pri bolj izraženih težavah pa tudi zdravljenje z zdravili.
